In the neighbourhood

Infront our house back in 1980-ish.

Infront our house back in 1980-ish.

Early this week I received this photo in my mailbox from my childhood neighbour. It just put a big big smile on my face. Boy, this photo looks soooo old and we look like two orphans here :). It really made me think how little did we have back then and how life was simple. No fancy toys, no designer clothes, sometimes no sweets and other stuff kids like so much, but we had trees, we had friendships, the food from our garden and we had freedom. Yes, those were the days my friend …

And I just found a column I wrote once and strangely it was written during the end of my first pregnancy and the memory was addressed to exactly this childhood friend :). I won’t translate it.

Cedevita in Modern Talking

Smešno, kam pripelje trebuh ob koncu nosečnosti … Predvsem te postavi pred dejstvo, da imaš več časa in tako (baje je to značilno za to obdobje) sem se vrgla v spomine. Ja, v spomine, ko smo bili otroci mi. Malce si seveda pomagam z albumi in s slikami, kjer recimo frajarim s kratko frizuro in majico, na kateri se lovita Tom in Jerry, z eno roko pa pokroviteljsko objemam sosedovega fantka, ki je kriv za marsikatero skupno dogodivščino. Mislim, da on večinoma časa ni bil kriv za stvari, ki sem si jih izmislila dve leti starejša jaz. Od srca se nasmejim, ko pred mano vstane podoba (aktualna sedaj ob protikadilskem zakonu), ko sem ugotovila, da bi bilo fino poizkusiti, kako odrasel si s čikom v ustih. Ampak ker so me starejši strašili s tem, kako slabo ti je po cigaretah in kako zelo bruhaš po njih, sem raje prepustila preizkus šestletnemu sosedu. Vključno s krajo cigaret in vžigalic njegovemu očetu. Končalo se je precej klavrno, saj je očka hitro ugotovil, da pogreša čike in naju dobil za drvarnico, ko si je mali tlačil cigareto v usta, jaz pa sem spretno vihtela prižgano vžigalico, ki mu jo zaradi skrbi, da bi se opekel, nisem pustila prižgati. Mislim, da sva jo po riti dobila oba in moji starši so navdušeno pozdravili ta vzgojni ukrep. Prav nihče ni bil jezen, ker je tuj človek kaznoval njihovega otroka in s sosedi se še danes odlično razumejo.

Pa spet mi je toplo pri srcu, ko se spomnim kulinaričnih specialitet naše mladosti: viki kreme, poli ali čajne salame, zdenka sira, čokolina, domače češpljeve marmelade, žitovih žemljic in šumi bonobonov … Za poplaknit te dobrote pa je bil presladek malinovec, cedevita ali pa pijača, ki veselje vrača, če pa si bil nadpovprečno priden, si dobil pingo ali pijačo naše in vaše mladosti. Včasih se je čez mejo čudežno pretihotapila kakšna milka, ki si jo skril v najbolj nemogoč kraj, samo da je ne bi našli najboljši prijatelji, s katerimi si drugače delil vse. No, razen milke in kinder jajčk.

Kakšne čudovite stvari smo imeli, čeprav (gledano z današnjimi očmi nismo imeli prav veliko). Recimo, bili smo strašno poceni. Nahrbtnike za v šolo je bilo treba nujno najti na vojaškem odpadu, da si lahko potem brez slabe vesti čečkal po njem in ustvaril čisto unikaten izdelek. Peresnice smo morali imeti narejene s plastične mape in znotraj polepljene s stranmi, iztrganimi revije Bravo. Ko smo že pri revijah. Oh, kaj je bilo lepšega kot med počitnicami ležati na plaži in brati Mikijev ali Politikin zabavnik. Ali najti svoje ime v Anteni, ko se je kakšen pametnjakovič spravil popisati vse parčke šole. In najstniške težave in zaljubljenosti so pomagali prebroditi prijatelji. Če pa so ti kdaj odpovedali, so priskočili na pomoč Modern Talking, Kylie, Jason Donovoan, Billy Idol ali Europe. Kasneje pa Milli Vanilli, ha, ha … in v srednji šoli Ramonsi in Parni Valjak.

Hja, to so bili časi … Ko gledamo nazaj, je toliko spominov, da ne vemo kaj z njimi. Kajne, draga X generacija?

Naša domišljija ni poznala meja in vezi prijateljstva so ustvarjale čudovite spomine. Ne morem si kaj, da se ne bi vprašala, za kaj bodo prikrajšani naši otroci. Za prijatelje, ki jih je že zamenjal računalnik? Za hrano, ki je polna neznanih snovi? Za starše, ki so vedeli, da je mladost tudi norost in da ni življenjskega pomena, če otroci pri petih ne znajo angleških nepravilnih glagolov? Držim pesti za naše otroke. Res! Mislim, da jo bodo potrebovali. Samo za to, da bodo ostali ljudje.

This entry was posted in Uncategorized and tagged , , , , , , , , , , .

6 Comments

  1. Katja Zagorc November 5, 2010 at 11:56 #

    Aaaaah, hvala, da si me “vrgla” tako daleč nazaj med spomine 🙂 Kar kurjo polt sem dobila – delno od ganjenosti in delno od spoznanja, za kaj vse smo/bomo prikrajšali naše mulce… 🙂
    Držim pesti s tabo!
    Srečno in 5lp

  2. Tomaž November 5, 2010 at 16:10 #

    Trenutno tretjič berem tvoj zapis in priznam, da mi spomini kar vrejo na dan in s težavo zadržujem, kakšno solzico.
    Koliko lepih spominov… ni mi žal niti sekunde, ki smo jo skupaj preživeli na naši ulici, ni mi žal za nobeno oslarijo, ki smo jo skupaj ušpičili, posledic ki so sledile in dejstva, da smo bili le otroci in nam je bilo to dovoljeno… Potrebno je bilo poizkusiti marsikaj, pa čeprav so doma rasle maline in češnje so bile vedno okusnejše in lepše sosedove.
    Hvala Petra, da sva šla z roko v roki skupaj na sprehod po naši ulici skozi otroštvo….da sva skupaj prižgala najin prvi in najbrž zadnji čik, srknila kakšen požirek in bila na to nadvse ponosna, narabutala kakšno malino in ušpičila še mnogo drugih stvari.
    To je bilo sigurno najlepše otroštvo z najboljšimi sosedi!

    LP Tomaž

  3. petra November 5, 2010 at 20:12 #

    Oh, ja. Šlo je zelo zelo hitro, a ne? Prehitro. Si predstavljaš, da smo vsi čez trideset? Res sva bila dober tim.
    Super je bilo, čeprav nas bi sedaj najbrž kakšna sanitarna inšpekcija zaprla, vsaj takrat, ko sva se oba stlačila v zajčnik 🙂 … Za oslarije pa nam itak ne bo nikoli žal, bolj nam bi bilo žal, če jih ne bi bilo.
    Pravzaprav – res bi morali enkrat spit na zdravje na dobra stara vremena. Sedaj bi bilo vsaj legalno 😉

  4. petra November 5, 2010 at 20:15 #

    Pa hvala za tale post. Sem ga res bila vesela …

  5. Tomaž November 7, 2010 at 18:47 #

    Se strinjam.
    Uf, na to da sva se pa oba stlačila v zajčnik sem pa že pozabil….. 🙂 🙂 🙂

  6. Katja November 12, 2010 at 19:12 #

    Super fotka, luštna sta 🙂 in krasen zapis….
    In vse tiste vragolije (zajčnik štorija me je nasmejala).
    Ampak,tista o puščici/peresnici pa zmaga!!!! To je bil takrat “a must” šolski pripomoček za punce, hehehe. Se še spomnim, kako smo jih v osnovki non-stop delale. 🙂

    Katja

Post a Comment

Your email is never published nor shared. Required fields are marked *

*
*